1. dan (10.7.2010)

V Albanijo sva prispela iz Črne Gore (Podgorica proti Shkodri oz. Skadru). V Podgorici in naprej ni bilo zaslediti kakšnih cestnih oznak za Albanijo. Če ne bi imela navigacije, bi se v mestu zlahka zgubila. Tik pred mejo se cesta precej poslabša, po meji pa je proti kraju Shkodra najslabša cesta v Albaniji. Julija 2010, ko sva se po njej vozila, je bilo opaziti, da se gradi nova cesta, vendar pa gre to precej počasi. Od Shkodre naprej se ceste solidne. Že tukaj me je šokirala grozna vročina, skos nažiga sonce. Brez klime v avtu mora biti obupno ...

Prvi dan sva se ustavila v mestu Shkodra na severu Albanije in prespala v hotelu Rozafa v središču mesta. Tega hotela nikomur ne priporočam. Gre za socialistični hotel brez klime, ponoči je blazno vroče, ogromno komarjev, zastarele kopalnice, obupne vzmetnice, zvoki iz bližnje džamije, večerni oz. nočni koncerti ... Če vas te stvari ne motijo oz. ne boste tam sredi najhujše vročine, je dobra stran hotela, da je v središču mesta in da je precej poceni - za eno nočitev v dvoposteljni sobi s kopalnico sva odštela le 25€. Na recepciji govorijo tudi angleško (no, odvisno, kdo dela - npr. zvečer ja, zjutraj več ne, tako da izkoristite, ko naletite na osebo, ki govori angleško). Nama sicer dogovarjanje ni delalo težav, saj govorim osnove albanskega jezika.

Ker sva v mesto prispela v soboto zvečer, banke in menjalnice niso obratovale. Sicer sva vseeno iskala, če je kje kaj odprtega, pa nama je en moški sredi ulice začel mahati s šopom denarja. Denar sva rabila (v Sloveniji albanske denarne valute LEK ni možno niti naročiti), zato sva šla do njega in po prvotni ponudbi 6000 LEK za 50€ uspela zbarantati na 6600 LEK, kar je precej solidno. Aja, nekje sem zasledila, da za vstop v Albanijo plačaš 10€ na osebo, vendar midva nisva plačala nič ...

Samo mesto ni nič posebnega, ima nek predel, kot je npr. Čopova, kjer je ogromno enih majhnih trgovinic in lokalov. V mestu je za pogledat predvsem ena džamija ter pa grad Rozafa, ki se nahaja nekaj km izven mesta. Grad je res ogromen in ponuja fantastičen razgled v vse smeri.

Zvečer sva si v enem izmed lokalov ogledala tekmo svetovnega prvenstva v nogometu. Bila sem edina ženska, vendar se domačinom ni zdelo čudno. Verjetno so navajeni turistov. Tudi sama sva srečala nekaj parov, ki so potovali po Albaniji.

2. dan (11.7.2010)

Iz Shkodre naju je pot vodila v Lezhe, Krujo in Tirano. Ta dan sva prevozila 128 km.

V Lezhu se sredi arheoloških ostankov nahaja grobnica Skenderbega, albanskega narodnega heroja. Vstop v grobnico je mogoč po plačilu cca. 150 LEK. V trenutku najinega prihoda tam ni bilo nikogar, tako da sva grobnico pogledala od zunaj. Ko sva odhajala, se je nekdo drl za nama, da bo odprl, vendar se nama zaradi neznosne vročine ni dalo vračati. To je ena izmed stvari, ki jih obžalujem na tem potovanju. Saj se vidi tudi z zgornjega parkirišča, vendar ni isto.

Pot sva nadaljevala proti Kruji, kjer se nahaja mogočen kip Skenderbega ter grad, v katerem je muzej, posvečen Skenderbegu. Muzej je bil v nedeljo zaprt, tako da si ga nisva mogla ogledati, sva ga pa obiskala nazaj grede. Uličica, ki pripelje do gradu, je tlakovana, na obeh straneh pa so lesene hiške, v katerih prodajajo spominke, razne albanske znamenitosti, zastave, copati, konjak, majice, ovčke itd.

Muzej na gradu sta načrtovala hčerka Enverja Hoxhe, več desetletnega predsednika Albanije - Pranvera Hoxha in njen mož.

Proti večeru sva nadaljevala pot proti Tirani, kamor vodi ogromna vpadnica, večpasovnica, ki nima nikakršnih talnih oznak, tako da se avti vozijo vsevprek. Po široki aveniji se pripeljeva do trga Skenderbeg, ki so ga ravno obnavljali, tako da ni videti dosti razen kipa Skenderbega in albanske zastave. V bližini sva parkirala in se podala v lov za prenočiščem. Hitro sva naletela na nek hostel, kjer sva dobila sobo s kopalnico za 35€. Imela sva tudi klimo in lcd tv. V večernem "hladu" sva si ogledala albanski parlament in se malo sprehodila po centru.

Locirala sem tudi Puma shop, ki pa ima evropske cene in je zame pravo razočaranje. Trgovina je prazna, očitno si lokalci kaj dosti po teh cenah ne privoščijo.

3. dan (12.7.2010)

Ta dan sva si ogledala Tirano ter se odpravila preko Durresa (Drača) v Fier. Prevozila sva 143 km, ki vključujejo izgubljanje po durrski obvoznici.

Po nočnem počitku sva se dopoldne sprehodila po centru glavnega mesta. Promet je res kaotičen, nihče ne upošteva talnih oznak ali semaforjev, stalno si nekaj trobijo ... Sredi krožišč vozijo kolesarji in se sprehajajo pešci, da naredijo manjši krog kot po pločniku. Matija se je kar hitro privadil na tak stil vožnje, še vedno pa izstopava kot edina, ki tečeva čez cesto. Vsi ostali hodijo prav počasi.

Osrednja tržnica ni prav velika, ponuja pa vse od več vrst oliv, raznega sadja do tobaka in kokoši, ki na prodajo čakajo v senčki.

Popoldne sva se odpravila v Durres, kjer sva se večkrat izgubila. Gre za veliko mesto, kjer počitnikujejo večinoma Albanci s Kosova. Na obeh straneh glavne avenije sami novi bloki z apartmaji, med njimi pa vidiš na plažo, na kateri je senčnik zraven senčnika in ležalnik zraven ležalnika. Noben centimeter ni zgubljen. Kopanje tukaj naju je minilo, čeprav Durres slovi po lepih plažah.

Ogledala sva si nekaj spomenikov, potem pa šla še do amfiteatra.

Kosilo sva jedla v neki restavraciji s straniščem, na katerem se čepi (čučavac), tako da sem prvič v življenju podlegla tudi tej nadlogi in počepnila nad ta smrad. Na splošno stanje javnih stranišč ni dobro, skoraj povsod so čučavci. V hotelih teh težav ni bilo, v lokalih pa so še večinoma čučavci.

Ker v Durresu nisva imela več kaj početi, sva se odpravila naprej v Fier in iskala prenočišče na blef. Tega mesta namreč ni bilo v vodiču, ki sva ga imela s sabo. Dobila sva sobo s kopalnico in klimo, zanjo plačala 40€, zatem pa ugotovila, da hotel meji na rečico, ki je polna odpadkov - smrad in komarji. Gre za hotel Shkelzeni, ki ga ne priporočam. Je pa res, da v tem kraju ni dosti poceni izbire.

Še ena slaba izbira hotela me je spravljala ob živce. Sva pa na srečo v Fieru vsaj nekaj dobrega pojedla, tako da mesto ni ostalo v najslabšem spominu. Za dve glavne jedi, solato in 2x pivo sva plačala mastnih 870 LEK oz. 6,3€.

4. dan (13.7.2010)

4. dan se iz Fiera odpraviva v Apollonio in potem do Vlore. Prevozila sva 60 km.

Fier je prav bedno mesto, zato sva se že zgodaj odpravila do Apollonie, ki je stara grška naselbina. Ogled je zanimiv in ga priporočam, manjkala je le kakšna tabla več. Vročina je huda, polno škržatov, nekaj želv in pajkov pa popestri ogled.

Popoldne se odpraviva proti Vlori, obmorskemu mestu, ki na prvi pogled spominja na Durres, vendar se izkaže za precej bolj prijetno. Ko sva našla hotel, sva se podala na raziskovanje zgodovinske razglasitve samostojnosti Albanije. Najprej sva obiskala spomenik, posvečen prvemu dvigovanju zastave leta 1912.

Zatem sva se odpravila še v muzej, posvečen razglasitvi samostojnosti, kjer naju je pričakala mlada uslužbenka, ki je govorila odlično angleščino z italijanskim prizvokom. Tudi ta muzej priporočam, zve se veliko zanimivega.
Ker sva bila proti večeru že precej utrujena, sva preskočila kopanje na mestni plaži, sva pa to punco vprašala, kje so najlepše plaže in naju je napotila po cesti proti jugu nekaj km naprej. Hotel je bil fajn, klima, mreža proti komarjem, cena 25€, se je pa nahajal na razriti ulici, polni na novo zgrajenih apartmajev.

Ena izmed slabših stvari v Albaniji je kultura odmetavanja odpadkov. Na žalost je velikokrat ob cesti možno opaziti kupe smeti. Ločevanja odpadkov ni skoraj nikjer, ločene zbiralnike sem videla samo v enem mestu, pa še ti so bili prazni! Imajo pa polno embalaže od vseh plastenk vode, ki jo kupujejo.

Zvečer, ko se vsaj malo ohladi, Vlora zaživi. Po glavi ulici ljudje paradirajo gor in dol, mnogo trgovinic je odprtih vsaj do desetih zvečer, veliko se dogaja.

5. dan (14.7.2010)

V petem dnevu albanske dogodivščine naju je pot popeljala iz Vlore preko najlepšega dela albanske obale do dopustniškega mesta Saranda. Prevozila sva 135km.

Cesta se nekaj km po Vlori začne strmo vzpenjati preko prelaza, ki odpre čudovit razgled na morje

Naletiva tudi na naravno znamenitost v narodnem parku Llogora - drevo v obliki orla na albanski zastavi, vendar se ne moreva zediniti, ali res vidiva podobnost. Presodite sami.

Prelep razgled naju je tako premamil, da sva se odločila, da se podava po makadamski poti do plaže, kjer je na kilometrskem odseku vsega skupaj okoli 20 ljudi. Fantastično. Edino, kar ponovno skazi podobo, je nekaj smeti na obali. Morje pa je kristalno čisto in odtehta. Nikjer nobenih alg, vidiš do tal ...

Nekaj km naprej se odločiva za kosilo v restavraciji z razgledom na morje. Hrana v Albaniji je dobra, za moj okus le malce preveč slana in začinjena. Prevladuje razna zelenjava, le oliv se oba otepava, ker jih povsod rinejo zraven. Do Sarande sicer ni veliko km, a ker cesta konstantno zavija, se pot vleče, meni pa je od tega ratalo še slabo in sem komaj čakala, da prideva do Sarande. Po poti ponovno kupi smeti, nekateri tudi gorijo. Še ena posebnost Albanije so neoznačeni ležeči policaji (brez barvnih oznak) - velikokrat sva na njih naletela z visoko hitrostjo, ker jih nisva niti opazila. Matija je dosti preklinjal. Nekje pa te presenetijo debele vrvi, ki služijo istemu namenu.

Prispeva v hotel Palma, ki ima pregled nad celotnim zalivom in s tem mestom Saranda. Poleg je tudi pristanišče, v katerega plujejo ladje z otoka Krf (tam je tudi letališče). V hotelu je bila tabla swimming pool, kar naju je malo presenetilo. Ko sva stopila na balkon, je bila slika bolj popolna.

Ni presenetljivo, če na bencinski črpalki naletiš na napis, da bencina ter dizla ni.

Saranda je vse drugo kot to, kar sem si predstavljala. Je najbolj turistično mesto, precej pozidano s hoteli in apartmaji, vendar smrdi, voda v morju ima vonj po kanalizaciji, tako da sva po treh minutah kopanja raje zbežala ven in se temeljito umila v hotelu. Temu mestu se lahko izognete, saj ni nič posebnega. Zvečer sva si na balkonu privoščila še malo avtohtonega albanskega in kosovskega piva. Spet je bilo polno komarjev, tako kot povsod drugje, a na vprašanje hotelirjev, če so, sem vedno dobila odgovor, da jih ni :) Edino, kar mi je tukaj všeč, je sprehajalna pot ob morju, ki zvečer služi kot promenada in prostor za prodajanje spominkov, koruze, sladoleda itd.

6. dan (15.7.2010)

Ker sva v Sarandi spala dvakrat, sva se ta dan podala do Butrinta, ki leži 36 km južno od Sarande in že skoraj meji na Grčijo. Gre za nek park ob laguni, v katerem se nahaja mnogo arheoloških ruševin - nekaj tudi še izkopavajo. Vročina je huda in ne popušča, tako da se tolažim v senci pod drevesi. Tukaj je tudi nekaj dreves, ki so jih posadili različni politiki. Imam dokumentirano, vendar se na tako majhnih slikah napisov ne bo videlo. Pot do Butrinta je kratka, vendar naju preseneti delo na cesti in se ves čas voziva 20 km/h ter trepetava, da nama na kakšnem ostrem kamnu ne bo počila guma.

Laguna

Pogled na krave, ki jedo smeti ob cesti, v ozadju pa nedokončane hiše.

Butrint

Dobra stran izleta v Butrint je tudi to, da loviva grški signal, tako da se prijaviva v omrežje in izkoristiva poceni klice znotraj Evropske unije. Nazaj grede si privoščiva sladoled in klobuk v lokalni trgovini, da vsaj malo olajša obupno nažiganje sonca. Odločiva se, da se ustaviva še v Xamilu, kjer se osveživa v morju ter si privoščiva dobro kosilo. Zvečer v Sarandi ni nič novega in večerni sprehod ne razkrije nič drugega kot to, da spet oziroma še vedno švicava fuŁ.

7. dan (16.7.2010)

Ta dan naju je pot preko Gjirokastre in Tepelen vodila do Berata.

Zgodaj zjutraj sva se odpravila iz Sarande proti naravni znamenitosti, ki se imenuje Syri Kalter oz. modro oko. Gre za izvir reke sinje modre barve, ki je obkrožen z zeleno modro in daje iluzijo očesa. Je en izmed razlogov, da sva se odločila za dopust v Albaniji. Pogled na izvir je prečudovit, voda je ledeno mrzla, naokoli letijo kačji pastirji, narava je za spremembo bolj neokrnjena in čista. Kljub temu, da ima voda res malo stopinj (povprečje je 10), se nekateri lokalci mečejo vanjo in uničijo idiličen trenutek.

Tudi sama reka je čudovita, definitivno vredna ogleda.

Sledi Gjirokastra, seveda je obvezen ogled gradu - spet v najhujši vročini. Ponovno preklinjam, ker švicam 100 na uro in moram premagovat premnoge stopnice. Vročina je neznosna.

V tem območju Albanije je očitno grška manjšina, saj so table večinoma tudi v grščini, vendar so grški napisi skoraj vedno prečrtani z raznimi spreji. Cesta je na trenutke slaba, izvaja se veliko popravil, tako da spet voziva po makadamu. Ponovno se ni možno izogniti kupom smeti ob cesti.

Tukaj se nahaja tudi lepa reka Vjosa, ki s svojo barvo spominja na Sočo.

Pozno popoldne le prispeva v Berat, na poti sem pa imava veliko težav z iskanjem kosila. Nikjer ni videti solidne restavracije, na koncu pa v Beratu pristaneva v neki zakotni restavraciji, kjer je polno muh in nimajo klime, na meniju pa so le goveje zadeve, ki se jih ne da niti prežvečiti. Kljub ogromni lakoti sem se temu raje odrekla in pojedla le kruh in zelenjavo. Berat je tudi edini kraj, kjer sem opazila ločevanje odpadkov, a kaj ti to pomaga, če so posode prazne, dva metra stran pa prepolna kanta ...

Zvečer sledi še ogled gradu, ki je ogromen, v njem se tudi nahajajo razne hiše, v katerih ljudje še vedno prebivajo. Starejši gospodje se zbirajo zunaj, pijejo žganje in igrajo domine.

V starem delu mesta so vse hiše zgrajene v enakem stilu - videti je lepo. Motiv z gradu:

Hiše znotraj grajskega obzidja.

Pogled na stari del mesta.