Albanija: 7. dan (16.7.2010)

Ta dan naju je pot preko Gjirokastre in Tepelen vodila do Berata.

Zgodaj zjutraj sva se odpravila iz Sarande proti naravni znamenitosti, ki se imenuje Syri Kalter oz. modro oko. Gre za izvir reke sinje modre barve, ki je obkrožen z zeleno modro in daje iluzijo očesa. Je en izmed razlogov, da sva se odločila za dopust v Albaniji. Pogled na izvir je prečudovit, voda je ledeno mrzla, naokoli letijo kačji pastirji, narava je za spremembo bolj neokrnjena in čista. Kljub temu, da ima voda res malo stopinj (povprečje je 10), se nekateri lokalci mečejo vanjo in uničijo idiličen trenutek.

Tudi sama reka je čudovita, definitivno vredna ogleda.

Sledi Gjirokastra, seveda je obvezen ogled gradu - spet v najhujši vročini. Ponovno preklinjam, ker švicam 100 na uro in moram premagovat premnoge stopnice. Vročina je neznosna.

V tem območju Albanije je očitno grška manjšina, saj so table večinoma tudi v grščini, vendar so grški napisi skoraj vedno prečrtani z raznimi spreji. Cesta je na trenutke slaba, izvaja se veliko popravil, tako da spet voziva po makadamu. Ponovno se ni možno izogniti kupom smeti ob cesti.

Tukaj se nahaja tudi lepa reka Vjosa, ki s svojo barvo spominja na Sočo.

Pozno popoldne le prispeva v Berat, na poti sem pa imava veliko težav z iskanjem kosila. Nikjer ni videti solidne restavracije, na koncu pa v Beratu pristaneva v neki zakotni restavraciji, kjer je polno muh in nimajo klime, na meniju pa so le goveje zadeve, ki se jih ne da niti prežvečiti. Kljub ogromni lakoti sem se temu raje odrekla in pojedla le kruh in zelenjavo. Berat je tudi edini kraj, kjer sem opazila ločevanje odpadkov, a kaj ti to pomaga, če so posode prazne, dva metra stran pa prepolna kanta ...

Zvečer sledi še ogled gradu, ki je ogromen, v njem se tudi nahajajo razne hiše, v katerih ljudje še vedno prebivajo. Starejši gospodje se zbirajo zunaj, pijejo žganje in igrajo domine.